Čeprav bi bilo s prodajnega stališčpa verjetno najbolje napisati, da je pričujoča knjiga ponatis že zdavnaj razprodane knjige “Rupnikova linija in Alpski zid” temu ni in ne more biti tako. V času, ki je minil od izida “Rupnikove linije in Alpskega zidu” leta 2004 se je namreč zgodilo toliko, da nova knjiga ne more biti preprosta kopija prve, ampak ji je lahko kvečjemu za ogledalo.

Če je prva knjiga skušala prepričati bralca, da so utrdbeni sistemi iz tridesetih let dvajsetega stoletja pomemben del nase kulturnozgodovinske dediščine, se pričujoča sprašuje, v kolikšni meri se je to spoznanje že udomačilo v strokovni in široki javnosti.

Če je prva knjiga podala zgodovinske okoliščine, v katerih so utrdbe nastale, in predstavila njihove tipične primere, medtem ko je o njenih dejanskih razsežnostih le domnevala, lahko pričujoča poda tudi večino konkretnih podatkov, saj je osnovno raziskovanje oziroma ugotavljanje stanja na terenu končano,

Če je se je v prvi knjigi razmišljalo o tem, da predstavlja utrdbena dediščina pomemben turistični potencial , lahko pričujoča predstavi celo vrsto turistično motiviranih pobud, ki so v času od izida prve knjige nastale na podlagi utrdbene dediščine določenih krajev. Omenim naj le primer vsakoletnega žirovskega Pohoda ob stari meji, ki si je že pridobil značaj tradicionalnega.

Bralec, ki je zamudil prejšnjo knjigo, ne bo na škodi, saj pričujoča sledi njeni zgradbi. Prinaša pa nove ugotovitve, nova pričevanja, novo fotografsko gradivo in predvsem pogled z novega zornega kota, nastalega v času, ko smo se zaceli zavedati, da utrdbe dvajsetega stoletja niso le moteči kupi betona na sicer zazidljivih parcelah, ampak zaklad, ki ga velja varovati!

Založba: Ad Pirum , 2009